Ko imam čas, si rad vzamem trenutek in naredim rižoto tako, kot se spodobi – počasi in s potrpežljivostjo. Ni bližnjic, je pa užitek, ki se splača. Držim se teh sedmih točk:

1️⃣ Jušna osnova – voda nima pravega okusa, zato uporabim juho. To je tista razlika, ki naredi rižoto res bogato.
2️⃣ Arborio riž – zrna, ki se znajo obnašati. Prava tekstura, ravno prav škroba, da nastane čarovnija.
3️⃣ Topla tekočina – dodajam samo toplo, ker hladna ustavi kuhanje in uniči ritem.
4️⃣ Čas za vpijanje – tekočino dodajam zajemalko po zajemalko. Vsaka mora imeti čas, da se vpije.
5️⃣ Ravno prav mešanja – rižota rabi nežno drgnjenje, da zrna spustijo škrob. To ustvari tisto kremasto strukturo, ki jo obožujem.
6️⃣ Pavza pred serviranjem – pet minut počitka. Tudi rižota si mora oddahniti, preden gre na krožnik.
7️⃣ Maslo in parmezan – pika na i. Maslo za sijaj, parmezan za okus in kremavost. Ampak pozor: parmezan vedno šele na koncu, ko je lonec že odstavljen, da se ne spremeni v kepo.

Ko upoštevam te korake, mi rižota vedno uspe popolno kremasta in polna okusa. Vzame malo več časa in energije, ampak, ko si to lahko privoščim, je to ena najboljših investicij v krožnik, ki ga resnično uživam.

Vse dobro,
Sašo