zakaj si komliciramo

Zakaj stalno gledamo, kaj vse bi moralo biti že narejeno? Kaj vse moram še narediti. Premalo dam. Premalo pokažem. Vsi ostali to zmorejo, jaz pa ne. To moram spucati. To moram skuhati. Pa kaj si misli ta pa ta pa un. Je tudi tebi poznan občutek zakrčenosti? Se najdeš kdaj zvitega v klopčič in tiho opazuješ v kotu. To sem jaz že doživel, fizično. Dooolgo nazaj, ampak sem. In ni fin občutek te nemoči.

Ampak nekega dne sem ugotovil, da sem edini, ki lahko reče, NE. Dovolj. Zdaj se bomo pa usedli in pogledali, kaj me moti, kaj utruja in kje bom jaz boljši, če zadeve umirimo in razporedimo. In je uspelo. So razumeli. Zakaj zaboga ni uspelo prej? Ker se nisem odločil narediti spremembe? Ker sem se bal neznanega? Ker nisem imel plana in nisem imel dovolj velike želje, za urediti? Kaj, če ne bo ok? Vedno je bilo, »če bo čas, če bodo za, če bo, bo bo. »

»Če ne bi bilo če, bi bila čebela bela. » To mi je ati večkrat govoril, ko sem bil še mali Sašo. Še danes ne štekam najbolj, kaj pomeni, ampak sigurno je nekaj pametnega. Po moje si je izmislil in zakompliciral, da je izpadel še bolj pameten. Ga je pa uporabil vsakič, ko sem rekel »Ja že ati, ampak ČE …«. »Če ne bi bilo če, bi bila čebela bela. Ampak če hočeš imeti več miru, si moraš urediti nekatere stvari. Ena izmed njih je sigurno prehrana. Ko vnaprej veš kaj bo za kuhati, ko imaš že vse nabavljeno, ko veš, da bo hrana vsem zanimiva in raznolika, takrat je mir na obzorju.

Danes sem si prvič naredil lovko orjaškega lignja. Najprej malo potolčen z valjarčkom, skuhan v ekonom loncu v pol ure, brez kompliciranja in potem najtežji del – čakanje, da se ohladi (v tekočini, v kateri se je kuhal). Eni pa komplicirajo in dramatizirajo … da je kitast, pa trd, da ima čuden okus … Ja, še vedno govorim le o lovki lignja. Jaz lahko rečem le … perfekten, ko se ti zalušta hobotnica, pa ne bi zato cele hobotnice kuhal. Njom, njom.

Ne komplicirati. Usedi se in si poenostavi življenje.

Vse dobro,
Sašo

P. S. Če ne bi bilo če, bi bila čebula bula.
Mi je to govoril oče? Ne vem. Zdaj sem pa zmeden.