Jutranje hitenje, skakanje, lovljenje otrok. Zakaj ni tega, unega, pohiti, ni časa … časa ni. Kako se že v živo spominjakm teh jutranjih bojev. Z otroci in sam s seboj. Da se mi ni zumešalo.

Nihče me ni razumel, da ga res nimam. Včasih sem bil že zjutraj tako utrujen, da sem si zamislil, da je služba svetla točka na koncu tunela. Pa je bila večkrat kvečjemu vlak. Zadnjič sem nekje prebral “Doma se delajo norca iz mene. Komaj čakam, da pridem v službo. Saj se tam tudi delajo norca, ampak me za to vsaj plačajo.” Haha.

Zato sem pa zadnje pol ure šihta iskal ideje “Kaj bomo kuhali”. Popoldne sem skočil še v trgovino in že vrtel lonce in kuhalnice, da sem izumil kosilo za hčerki. Vse to mi je vzelo veliko energije in časa.

Nič ni narobe, če si bizi. A obstaja druga možnost. Planiranje u izi.

Zdaj več ne hitim. Ker imam pripravljeno in nabavljeno za cel teden kosil vnaprej. Definitivno mi vzame manj časa, denarja in živcev, kot vsakodnevno improviziranje in jamranje, kako nimam časa.

Definitivno.