Je ljubezen do kuhanja prirojena ali pridobljena?

Kar nekako smo se dali prepričati, da mora v vsakem obroku biti veliko sestavin. Pa da je treba dolgo kuhati, da je sploh dobro.

S tem je kuhanje postalo v užitek le izbrancem, ki so se očitno že rodili s kuharsko žilico. Ali žlico? Vsi drugi pa smo kar hitro sklenili, da je kulinarika preveč zapletena. Tudi sam pred desetletjem nisem bil ljubitelj kuhanja.

Na splošno raje posegamo po že predpripravljenih izdelkih, katerih sestavo nit ne poznamo, četudi nam jo napišejo. Saj bi kuhali, a kaj, ko nimamo po napornih dneh prav vsak dan energije še stati za štedilnikom.

Sam sem imel nekako srečo v nesreči, da sem spoznal kandido in sem bil primoran spoznati drugačno kuhanje. Lažje, bolj zdravo, bolj u izi.

Ker sem si kosila kuhal pred službo (da sem imel sveže sestavine) kuhanje ni smelo trajati dlje od pol ure. Vmes sem se obril, oblekel, za šolo pripravil še hčerki …

Se da? Itak. Stvar znanja in organizacije. Zapisoval sem si kombinacije, temperature, časovnice in prišel do nekaj ducatov kosil, ki sem jih 10 let vrtel, dopolnjeval, mešal. Tako vam do sedaj pridobljene izkušnje, kaj vse se da u izi narediti, že skoraj tri leta, z veseljem (in nasmehom) predajam naprej.

Moja je pridobljena. Definitivno.

Vse dobro,
Sašo