Kaj delam, ko ne kuham

Rad tečem, sprehajam se, berem, pišem in brenkam na kitaro – ampak ne, nisem nikakršen rock zvezdnik. Razen v moji glavi.

Kot mali Sašo sem z loparjem (rumenim, plastičnim) skakal po kavču in se delal, da spremljam Simono Weiss na turneji po naši vasi. Takrat moj svet ni šel dlje kot do tja, kamor sem lahko prišel s svojim kolesom.

Dolgo sem mislil, da je na drugi strani hriba, na katerem je stala hiša stare mame, Nemčija. Ker mi je ati razložil, da je pač Nemčija v tisto smer. Logično. 🤷‍♂️

No, ta ljubezen do kitare 🎸in brenkanja je ostala. Pa tudi želja, da se jo nekeg dne dobro naučim igrati. Za osemnajsti rojstni dan sem si jo kupil in se sam naučil igrati. Samouk. Od takrat brenkam, ampak samo za našo družbo. Baje sem ok. Tako pravijo. Ampak šele po par pijačah🍻. Ne vem, ali mene takrat trema popusti ali pa njih posluh zapusti.

Sem pa tudi pri kuhanju 👨‍🍳 samouk. Pred nekaj leti sem ugotovil, da mi preprosto več ne zadostuje kuhanje samo ducata preverjenih jedi. Želel sem več, zato sem začel raziskovati in se učiti o kuhanju. In zdaj sem tu, da delim znanje o “u izi” kuhanju in kako spremeniti dobro kosilo v uau kosilo!

In to ti predajem z veseljem in ponosom.

Vse dobro,

Sašo