Pred davnimi davnimi časi, no, dvanajstega februarja leta 2022, sem imel polno kapo vsega. Oz. poln pisker po naše. Unega, na pritisk. Je že malo piskalo. Ampak ne od hrupa. Od tišine! Za mano je bila še ena delavnica “Kosila u izi na moji izi”. Top, vrhunska družba. Užival sem kot vedno. In ko je delavnice konec, vedno padem v neko malo depro.

Pričnem pogrešati druženje, klepete, vsakodnevno navdušenja, samohvale … Ne, ne hvalim sebe, hvalijo se udeleženci. In njih njihovi bližnji. Je lahko še kaj več?
Potem pa to naenkrat izgine. Tako sem sam samcat, v tistih zimskih dneh, razmišljal o načrtih za naprej. Glede na to, da sem se oktobra lani odločil, da dam ves fokus, finance in energijo v ¨Futr u izi¨, sem moral pričeti razmišljati še o nečem drugem, poleg delavnic. Ali poiskati še eno službo, ali pa narediti naslednji korak.

Ker trenutno živim zgodbo, v katero verjamem, imam željo ostati v Futr u izi in ponuditi svetu svoje znanje, ideje in energijo. Nekako se mi zdi, da bi lahko imeli vsi od tega koristi. Tako se obkrožam s podobno mislečimi posamezniki, da nastaja luštna kuharska druščina, ki se spodbuja in skupaj raste. To se že lepo odraža v pogovorih v komentarjih pod objavami. Skratka kot kup nesrečnega krompirja sedim in razmišljam. Kaj zdaj? Kaj naj ponudim, da bo sledilo moji viziji, to je lajšanje kuhanja drugim.

Vem, kaj si zdaj misliš: ¨Pridi kuhati zame, tako mi najhitreje olajšaš kuhanja¨. O ne ne. Daj lačnemu ribo in sit bo en dan, nauči ga neki neki in neki neki neki. Saj štekaš, ane. Iz tega brezplodnega razmišljanja me je potisnila posebna oseba, ki že dve leti vpliva na moje razmišljanje in moje življenje. Katja Breznik. Moja mentorica socialnih medijev. Moj digi guru,  voditelj in navdih. In moja prva stranka. Po pol urnem klepetu mi je rekla: “Sašo, takoj zdaj nehaj. Vdihni, poglej, kaj si do sedaj naredil in ne nehaj zdaj. Pa napiši že tisto kuharico, ki jo vsi čakamo.”

Katje je imela zopet prav. Ker je bila na moji delavnici, ker pozna ljudi, ki so bili na moji delavnici, in ker ve, kakšen klik v lahkotnosti in filozofiji u izi kuhanja se tam zgodi, je njej bila knjiga logičen naslednji korak. Kuharice z recepti še nisem imel želje izdati, lahko bi pa nekaj, kar bi nadaljevalo “movement” delavnic. To je navdihniti in pokazati, kako z u izi kuhanjem prišparati na času, denarju in živcih.

Še istega večera sem se usedel in pričel pisati. Kako pa to sploh začneš? Nisem imel pojma, nisem še nikoli. Najprej sem začudeno ugotovil, da kaj takega, kar bi bilo istočasno obširen priročnik, kuharica, splanirani obroki, recepti kosil … da kaj takega sploh ne obstaja. Ampak zakaj ne? Verjamem, da ljudje to potrebujejo. Zelo. Potrebujejo povezano celoto. Ne malo tistega, malo tega in na koncu en kup informacij, ki zbledijo. Rabijo strukturo in rešitev “od a do ž”.

Zato sem skočil na glavo. In to brez čelade in snorkla. Najprej sem šel raziskovat glavno vprašanje: Kaj nekdo, ki za kuhanje ne najde časa, sploh potrebuje. Ne, kaj jaz znam, kaj lahko naučim, ampak, kaj sploh res potrebujejo. Kje vse so ovire. Le tako lahko pomagam. Da sem prišel do teh ugotovitev, sem prvi mesec opravil nekaj deset razgovorov preko spleta, v živo ali z dopisovanjem sledilcev, ki si želijo olajšati kuhanje in pri tem še prišparati. Res so mi odprli nov pogled.

Verjamem, da imam dve ušesi in ena usta z razlogom. In pa pravilo “več poslušaj, manj govori” upoštevam, kadar se le da. Sem bil en mesec tiho in si samo zapisoval.
Ja, znam biti tiho. Čemu je bil zdaj namenjen ta posmehljivi pogled? Na koncu sem na podlagi pogovorov sestavil koncept in predloge rešitev ter jih poslal parim. “OMG Sašo. To mi deli. Kje si hodil ves čas s tem.” To je bil standarden odgovor. OK, dober znak.

Naslednji mesec sem si vzel, da sem pripravil in spisal uporabno vsebino, bistvo o planiranju, postopkih, trike, napotke, vse, kar bi bilo dobro poznati. Bistvo pa je mi je bilo, da branje ne bo monotono, ampak tudi zabavno.

Top. Kaj pa ime? Ime je izbrala Anja. S.PLANER. Ker je o planiranju, ker je cel mesec kosil že splaniran vnaprej in ker je to Sašev planer u izi kosil. S.PLANER. Simpl za zapomniti, pa ravno prav butasto. U nulo zame. Je rekla, da za idejo želi ali pet procentov od prodaje ali pa bom v naturalijah poračunaval, dokler ga bom prodajal. Sem si kar takoj prepisal njen TRR. Na stara leta me ne bo noben jeb… zaradi prišparanih procentov. Kljukica.

Nato pa so prišli na vrsto recepti. To bo pa ja lahko. Trideset receptov bom pa v trideset dneh že pripravil u izi. Ojej, kaka zmota. Najprej, kako zbirati ideje? Ker v delavnici “Kosila u izi, na moji mizi” dam poudarek na res dobro in u izi pripravo mesa, sem rekel “Ok, tokrat ni treba, da je meso kralj. Mora biti dober, mora biti zanimiv, vendar mora biti priloga ravno tako, če ne še bolj zanimiva”.

Večina jedi mora biti mesnih, vendar na način, da meso z lahkoto izpustiš. Pri brezmesnih, pa da ga z lahkoto dodaš. Ok, kaj še rabijo. Kosilo mora biti pripravljeno v pol ure, ne sme oddajati močnega vonja, da ga lahko ješ tudi v službi, mora biti hranljivo, zanimivo in dobro. Kaj pa narediti z ostanki ali surovinami, ki ostanejo v hladilniku? Ok, pet bo različnih kosil, kjer to porabiš. Poleti bo vroče. Kaj, če bi bilo pet solata, ki so tako bogate, da so lahko kosilo? Ok, solate.

Izi. My ass. Čez 100 idej je bilo napisanih. Nekje 70 od tega sem kuhal in testiral in vrtel. Pa jedel in jedel. In pridobival. Ideje. Pa dekagrame. Pač ni šlo brez treh do pet kosil na dan. Cel mesec. Da skrajšam, z Anjino pomočjo sem jih zmanjšal na 30. Teh 30 sem potem skuhal Anji vsaj dvakrat, trikrat, da sva dodelala. Anja ima brbončice in vonj recejjjj bolj razvit kot jaz. Pa nisem levak. Ampak ona je na drugem levelu. Prepozna vse začimbe v vsaki jedi. Tudi če jih je pet različnih. Zdrdra vse pravilno. Res ima dober okus. Tudi za dedca. Jo moram prav pohvaliti. Hehehe.

Po enem mesecu še vedno nisem vedel, ali sem na pravi poti ali ne. In naredil sem vrhunsko potezo. Najbolj zvestim sledilcem, sem poslal recepte. Vsakemu enega in jih vprašal za mnenje. Top odločitev. Hvala vsakemu posebej, ki mi je pri tem pomagal. Hvaležen. sem Tako sem lahko zaključil z iskanjem receptov. Zdaj najdem samo še tiskarno, naredim naslovnico in grem v tisk. Top. OMG. Kako sem pa tu brcnil v temo.  Oziroma bolj rečeno v gajbo polno gnilega krompirja.

En teden sem urejal notranjost in pripravil 4 različne naslovnice. Ker sem želel izbiro prepustiti sledilcem, sem o mnenju vprašal v objavi. Potem pa gremo v tisk. Yupi. Eni so se strinjali, drugi so želeli nekaj drugega, ampak … Katja je samo rekla “Kaj pa je to? Ne bluzi. Najdi dizajnerja.“ “Kaj? Zakaj? To sem jaz.” “Ja, ampak dezigner bo našel še boljšega ti.” Kako? Ni šans. Kaj naj pol še lektorja najdem, ali kaj? “Ga še nisi? Daj Sašo, v roki imaš nekaj, kar si zasluži več. Naredi po svoje, ampak jaz bi na tvojem mestu zgrabila priložnost in naredila res dobro.”  ???

Madona me je prizemljila. Ouč. “Ampak enim je všeč, kot je”. “Ok, ali lahko prideš v več domov, če narediš boljši izdelek? Tak, ki bo všeč večim, ki bo koristil večim, ki bo spremenil življenje na boljše večim? Ali ni to glavni “zakaj”, zakaj S.PLANER sploh obstaja?” “Je.”

Tisto noč nisem spal. Ja, ne, ja, ne, ja. Zjutraj mi je bilo jasno, da si vsebina, ki je v S.PLANERju zasluži designerja, lektorja in vstop v čim več domov, srca in na mize.  Ok, gremo v iskanje. Bomo pač naslednji mesec izdali. Maja.  Ma ja. Ob kosilu sem vzel v roke Katjin “Planer marketinških objav”. Hmmm, pa saj je ta čisto ok. Bom kar istega designerja imel. Uršo. Pa še Katja ne bo mogla reči, da sem slabega izbral. He he. Sem designerki poslal mail. Kljukica.

Zdaj pa še lektor. Po par kontaktih sem prišel do Petre Arula. Dobila sva se na Zoomu. Energija je bila prava. Vse je klapalo. Poslal sem ji tekst in kmalu sem dobil odgovor. “Super, ni kaj pripomniti. Super branje, uporabna vsebina in še nasmejala sem se, ko sem prebirala.” Top. “Bova pa morala paziti na slovnico, ker to je še vedno knjiga, ki si zasluži nekoliko več pozornosti, kot objave na spletu.” Ok, zanimivo, nisem o tem tako razmišljal, vendar ja.

Vem, da se je nagarala, da je ohranjala moj sleng, a ga je vseeno občasno popravila, nadgradila in prilagodila v izdelek, ki je vreden tiskane besede. Ima prav. Tiskan izdelek v domovih ostaja desetletja, mogoče gre celo iz roda v rod. In kot tak, si zasluži nekoliko več pozornosti. Zadovoljen. Zelo.

Kaj pa designer? To je pa čisto druga zgodba. Iskanje designerja. Nekoga, ki bo naredil S.PLANER še bolj privlačen. Da bo še lažje našel pot v domove, na kuhinjske pute in v srca še več ljudi. Da bodo z njim kuhal vsak dan ali pa vsaj parkrat na teden. Vsebina je bila top. Naj bo tak še izgled.

Po dveh tednih od disagnerki nisem dobil na mail odgovora. Zato sem si rekel, “ok, sprejmem, je prezaposlena, gremo dalje”. Naj takoj povem, da se je tu kasneje zgodil twist, ki mi je dal misliti. A o tem kasneje.

Napisal sem objavo, da iščem designerja in se s štirimi dogovoril za sestanek. Po sestankih sta mi ostala dva. Ena je bila profi ekipa, kjer je vse bilo krasno in jasno, vendar pa za moje pojme nekoliko preveč sistemsko, robotsko. Lahko bi dvignil roke v zrak, (kar bi mi ob obilici dela prišlo še kako prav) vendar mi je bilo jasno, da bo na koncu produkt tak, kot druge knjige na knjižnih policah. Nič drugačna. Jaz ne delam po varni sredini ampak raje tvegam z osebnimi pristopi. Na svoj način. Tak pač sem. Druga je bila čutiti bolj umetnica. Partnerica znanega glasbenika, vendar mi je bilo jasno, da bo potrebnega bistveno več sodelovanja.

Zdaj pa je na vrsti nekaj obratov in pobeglih živčkov. Ker nisem vedel, koga naj izberem (možgani so me vlekli na profi ekipo, da se bom razbremenjen) sem naredil meditacijo in rekel “Pripelji mi nekoga, ki mi bo omogočil narediti najboljši možni S.PLANER. Tak, ki bo ljudem res, res poenostavil življenje, da ga bodo imeli res, res radi. Da bodo vedno, ko ga bodo vzeli v roke rekli … OMG, kako je pa dober. ”

Dobesedno v sekundi zaključka meditacije je pod balkonom stanovanja parkiral kombi, na katerem je na čez pol avta napisano ime banda, kjer igra partner, druge designerke. Ok, top. Mogoče pa moram vseeno poslušati srce in ne možgane? Na dva listka sem napisal imena obeh designerk, ju zmečkal, premešal, položil na tla in opazoval, kam me vleče energija. Pri prvem sem čutil mir, stabilnost, ni bilo pa strasti. Ko sem se postavil na drugega, me je zadel tako močan val energije, da po treh sekundah nisem več mogel stati v njegovi bližini. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Zadevo sem ponovil in odgovor je bil isti. Ok, zanimivo. Poberem listek, ga raztegnem in ja … druga designerka.

Pisal sem ji in dogovorila sva se, da se dobiva. Naslednji dan mi je pisala, da jo boli glava in da se mi oglasi naslednji dan. Naslednji dan ni bilo o njej ne duha ne sluha. Ok, mogoče je resno zbolela. Čez štiri dni “tukaj je moj telefon, pokliči me, ko …” Nič.  Še en teden je minil. Meni ni bilo nič več jasno. Ampak kako, če je vesolje poslalo jasno sporočilo???

Kar neki. Ampak …  Ko sem se odločil, da poiščem drugega, me je takooooj čakalo novo presenečenje.  Oglasila se mi je prva, čisto prva designerka, s katero sem si najprej želel delati.  Urša Trbovc.  Poslala mi je mail: “Sašo, prejela sem tvoje sporočilo. Opravičujem se za pozen odgovor, vendar sem ravno ugotovila, da mi mail ne dela. Razumem, če si vmes že našel drugega. Javi mi, če ti lahko kako pomagam”. Ok.

Je možno, da sem pri drugi designerski čutil tako energijo le zato, da sem počakal na Uršo? Da sem se medtem učil pri ostalih, kaj vse je lahko narobe? In ko sem se naučil, sem jih, ali pa so se sami odstranili? Verjamem da je tako.

Z Uršo sva se dobila. A veš, ko se ti zdi, da nekoga poznaš že celo življenje? Ja. Dam na fast forward in predstavim njen doprinos? Najprej me je šokirala z zunanjo platnico. Neee. Hm. Ja? Mogoče. Jaaaa. Čisto jaz. V pol minute vsi ti občutki. Potem pa še z notranjostjo. Neee. Hm. Ja? Mogoče. Jaaaa. Čisto jaz. Vsebina S.PLANERja je ostala nedotaknjena, diha, kot da bi ga ona sama pisala. Res je začutila gibanje vsake stran posebej.

Po par tednih premetavanja in odobravanja ter iskanja navdiha, sem potrdil zadnjo, zadnjo, zadnjo verzijo. In je šla v tisk.

In to je to. Pa smo prišli do mojega prvega fizičnega produkta, na katerem sem delal pet mesecev. Ogromno sem se naučil, predvsem pa sem se na poti zabaval.  Ves čas sem pustil, da vanj priteka le pozitivna energija. Želel sem ti skozi S.PLANER predati le pozitivno energijo, ker si to zaslužiš.

Uspelo mi je.
Ponosen sem.

Komanj čakam, da ga dobite v roke in mi pošljete nasmehe.

_ _ _

Nastala je bogata kuharska knjiga z recepti, priročnik planiranja, ki je poln koristnih kuharskih trikov, napotkov glede predpriprave, hrambe, kombinacije začimb, notri so nalepke kosil, notri so nasveti glede priprave in kuhe, notri so že izpolnjeni obrazci za planiranje, nakupovalni seznami … pa seveda 30 receptov vrhunskih kosil, kot se za odlično kuharico spodobi. Priprava kosil pa je seveda preprosta, traja manj kot pol ure, malo je sestavin, malo je za pospravljati in so predvsem njamasta. Rabiš sploh še kaj drugega? Aja, pa pohvalili te bodo. To je to. Zaslužiš si.  Se jim sploh sanja, koliko dela je za enim kuhanjem? No, še poenostavil ti ga bom.

Verjamem, da je S.PLANER nekaj, kar še ne obstaja. Je vse, kar rabiš za preprosto kuhanje u izi kosil.  GARANTIRAM. S.PLANER ima 30-dnevno garancijo vračila. Tako močno verjamem, da se bosta zaljubila. Take garancije še pri poroki ne dobiš, he he he.

Ker verjamem, da lahko S.PLANER ponudi še mnogo več, sem naredil še Facebook skupino, ki filozofijo ter ideje u izi kosil, pelje še naprej. V srečno u izi kuhinjo preprostih kosil. Še naprej se bomo pogovarjali o prirpavi, kombinacijah, začimbah, pokazal bom kak dodaten trik, med seboj si bomo izmenjevali ideje, recepte …  Rabiš sploh še kaj drugega?  Saj sem ti rekel, da kaj takega še ne obstaja.

Morda pa je S.PLANER res samo začetek nečesa več. Skupnega več.