Kako kuham, kadar zbolimo?

Ležim doma, kuham (tokrat sebe) in jo gledam. Gleda me nazaj in mi mižika.  Novoletna smrečica, polna lučk.

Ko sem bil mali, smo na smreki imeli nezavite, trde, 100x prešlatane bombone in piškote, ki so cel mesec viseli in me klicali. »Šašššškoooo, Šašššškoooo, pridiiiii«. Bili so to čudežni bomboni. Ne, ker so govorili, ampak ker so čudežno izginjali.
Mami: »Sašo, si ti spet kradel bombone?« »Njom, nisem, njom«. Potem pa sem tiste od zadaj postopoma naprej prestavljal.

A ni zanimivo, da nismo zboleli kljub vsem bakterijam. Ajde. Malo nas je občasno na wc pognalo, ampak to je bilo normalno. Potem pa nazaj pod drevesce. Njomnjom.

No, ta teden sva namesto pakiranja za tedensko smučanje, z Anjo fasala virus. Ona unega ta znanega, jaz sem pa čuden, pa še bolj blesav kot po navadi (trdi moja), ampak uradno mi nič ne pokaže. Skupaj leživa vsak na svojem kotu in zaenkrat se dobro razumeva. Ne, ne gre mi na k… Sem kar umirjen, kljub za en k… počutju.

Veš, kaj pa je zakon? Da imava vse za kosilo že v hladilniku od ponedeljka. Ker sva delala po planu iz “S.planerja”. Zakon. Nobenih poti in iskanja kaj bomo jedli. Pa kaj bo ostalo. Pa kaj paše. Kar je napisano, je na krožniku. In še najbolj paše to, da res ni nikoli veliko dela, okusi pa vseeno klapajo. Čeprav Anja nima okusa. Za hrano.

Mogoče bi me pa tisti čudežni bomboni iz smrečice pozdravili.

Vse dobro,
Sašo