Kuham vsak dan, ampak dosti isto

To mi je danes opisala sledilka. Sem se takoj spomnil sebe 10 let nazaj, ko sem si začel kuhati malice za v službo. Dovolj mi je bilo menz. Tako ali tako je bila stalno ista izbira in isti okus.

Počutje pa tudi ni bilo ravno vrhunsko. Daleč od tega. Tja nekje za devetimi gorami in devetimi vodami, pri zmaju doma, tako narazen sta dobro počutje in vrhunskost bila.

Govorim o tistem zmaju, ki bruha ogenj. Kot sem se jaz počutil ob svoji kislini, utrujenosti in napihnjenosti. Kandida je prišla in me povprašala po zdravju. Žal.

Pa sem ji odgovoril. Tako, da sem pričel kuhati in sem prvič v življenju res stalno vedel, kaj jem.

Želodec mi je bil za kuhanje hvaležen in mi je ljubezen vračal tako, da mi po par urah ni več pošiljal pozdravov opoldanskih obrokov v obliki dimnih oblačkov. Tudi moja draga Anja ni več ugibala, kaj sem jedel. Ni ji bilo treba. Tudi ona je za to hvaležna.

Od takrat sem bil že neštetokrat presenečen. Kako je možno, da je nekaj tako preprosto za pripraviti, iz malo in to vsem znanih sestavin, pa kljub vsemu tako dobro. Kosila u izi, njamasta, na mizi v 15 do 29 minutah. Noro.

Ajde, vsake kvatrno tako mimo udarim, da bi bilo bolje, če ga ne bi probal. Ampak na napakah se učimo. Zato se tebi ni treba.
Kot je rekla Alenka “Ti moraš nujno povedati, da so po delavnici vsa kosila boljša kot v marsikateri res dobri gostilni”✔

Ne maram se hvaliti, ampak je definitivno res. In to, da mi udeleženci vedno povedo, da naenkrat jedo doma bolje kot v dobri gostih, si štejem ta skupen uspeh, v posebno čast.

Vse dobro,
Sašo