Mami, še bi zelenjave … aha

Priznam. Nikoli nisem bil tisti tip otroka, ki bi rekel “Mama, prosim, daj mi toliko zelenjave 🥦🧄🌽, kolikor lahko, pa bom lepo vse pojedel”. 🙇‍♂️

Ne, jaz sem imel raje žogo, kolo in cuker. Najraje tiste kocke iz sladkorja, ki so dobro hrustale. Pa cedevita direkt na jezik.

Hrana pa se je kar nekako čudežno pojavitev vsak dan na krožniku.

Isto kot se zdaj perilo in štumfi čudežno pojavijo v predalu. In to dišeči. Večna misterija. 😏

Tudi Anji ni jasno. Vedno me gleda z odprtimi usti 😲, ko ji razložim to misterijo. Vržem v koš in čirulečarule. Čeprav zadnjič 🤔, ko je bila na potovanju, se je nekaj pokvarilo, ampak zdaj spet vse deluje. Top.

S hrano sem se bolje pričel spoznavati šele pred nekje desetimi leti, ko je prišla na obisk kandida. Telo je reklo “ne 🛑, dovolj slabe hrane”. Ker sem si želel sveže pripravljeno, hranljivo hrano, ki se je ne pogreva, sem se bil primoran naučiti kuhati sam. Priznam, zelo nerad.

Tako sem začel iskati enostavne načine priprave za dobra kosila, ki sem jih kuhal zjutraj, pred službo.

Več let sem si zapisoval ugotovitve, večkrat, kaj udaril čisto mimo, ampak ravno zato danes vem, koliko časa rabim za vsako surovino, da je top.

Recimo za piščančje prsi na vroči ponvi rabim točno 8 minut ⏰ na stran, kotlet svinske ribice 5 minut. Pa tudi papriko, brokoli, cvetačo 5 minut. Na ponvi, brez potrebe po kuhanju v vodi. Isto vem za pečico. Izbral sem si 200 stopinj in recepte podredil temu.

Sproti sem odkrival še začimbe in zelišča, kaj kam paše.

Dokler sem vedel, kaj bom jedel, se je hitra hrana znašla redkeje v mojem želodcu. In tako sem premagal kandido. ✔ Pa tudi kak ducat kilogramov➖.

Ostala pa mi je ljubezen do priprave hitro pripravljene, hranljive hrane.

To jem. To kažem. To sem. Tak sem. Zato pač ne kažem drugega. Verjamem, da vse moje znanje lahko pomaga pri zdravem in lažjem življenju še marsikomu, ne samo meni. In to je cel point tega šova. Boljše življenje. Bolj u izi živjenje.

Vse dobro,
Sašo