Ne kuham rad od malih nog

Moja kuharska 👨‍🍳 zgodba nima klasičnega uvoda »Že od nekdaj rad kuham. Rad kuham šele zadnje čase, ko sem pričel kuhati u izi«. ✔

Kot otrok sem imel raje žogo. Na hrano pa sem gledal kot na nekaj, kar me je čudežno čakalo vsak dan na krožniku, da sem pojedel in letel spet ven.

Pred desetimi leti mi je telo s kandido sporočilo, da moram nekaj urediti glede prehrane. Ker sem takrat imel službo od 8-ih do 16-ih v pisarni, sem si pričel kuhati sam. Priznam, zelo nerad. 🤨

V startu nisem imel niti časa niti idej, sem imel pa dve mali sralasti hčerki (zdaj nista več sralasti, pa mali tudi ne več), ki sta mi že zjutraj vlekli živc ob kuhanju. O ja, vem, kako je to.

Kuhal sem pač zjutraj, da sem imel sveže pripravljeno hrano. Zato sem bil primoran odkriti čim bolj enostavne načine priprave za čim boljša kosila. Da ostane hrana hranljiva in da se ne ponavlja.

Zapisoval sem si, koliko časa sem pekel meso, zelenjavo, priloge in pri tem iskal optimalne okuse in strukture. Če to veš, veš, koliko časa imaš vmes, ne da stojiš zraven. Se obriješ, umiješ, zbudiš otroke.

In tako sem si v nekaj letih nabral nekaj 100 idej, kombinacij, receptov, ki so mi delovali. U izi, bolj hranljivo in dobro. In zdaj ti to znanje predajem.

Vse dobro,
Sašo