Se spomnite, kako smo kot otroci pisali pisma Božičku? Jaz sem ga vsako leto podrobno obveščal o svojih željah, o tem, kdaj sem prigriznil bonbon iz mamine torbice in o vseh svojih majhnih (in velikih) skrivnostih. In zdaj naj verjamem, da ga ni?

Ampak še huje – kdo je bil tisti tip, na katerega sem sedel na kolenih in ki se je smejal, ko sem mu govoril, kaj si želim? Pravijo, da to ni bil Božiček? Janez iz lokalne gostilne? Resno?

In darila! Kdo mi jih je vsa ta leta prinašal? Mama? Resno? Moja mama, ki mi je enkrat za rojstni dan kupila nogavice in rekla, da naj bom hvaležen, ker mi grejo noge v rast.

Kljub vsemu pa sem prepričan, da Božiček obstaja. Ker če ne, sem deset let po nepotrebnem lizal (*) tipa v rdeči obleki. Ne dobesedno, seveda!

Ampak veš kaj? Letos bom še vedno napisal pismo. Če Božiček obstaja, bo nekaj prinesel. Če ne obstaja, pač dobim nogavice. Win-win.

Morda je prav ta vera, malo otroškega navdušenja in humorja tista, ki nas spomni, da so majhne stvari – smeh, pričakovanje, majhni rituali – tisto, kar naredi december res poseben.

Vse dobro,
Sašo