Ko sem decembra Anji predlagal, da novo leto preživiva kar v postelji, sem imel v mislih nekaj drugega, ne pa da bom sam ležal z nogami v zraku kot slanina. Očitno sem imel malo preveč poredne misli. Usoda jih je imela še bolj in zdaj že par dni ležim, od mene pa ni nič. In po vsej verjetnosti še nekaj časa ne bo.

Ne, Anja ni nič kriva, da me križ matra. Ona zdaj srčno in nesebično skrbi zame, za kar sem ji neizmerno hvaležen.

Za mojo bolečino je kriva kar moja nepremišljena telovadba zadnji dan leta. Ker sem si januarja zadal cilj, da se spravim v fit formo v letu 2024, sem zadnji dan leta verjetno hotel nadoknaditi vse zamujeno. Zdaj vsako obračanje na bok prinaša muke. Ampak počasi mi gre na bolje.

Telo ve, kaj rabi

Me je usoda prisilila, da si dam malo miru? Sem imel spet preveč načrtov za delo čez praznike? Seveda, da sem jih imel.

Kaj zdaj, ko ne morem vsega narediti? Nimam pojma. Najbrž nič. Morda mi bo telo še kaj sporočilo, če se bom umiril. Čakam mirno in nepremično. Drugače ne gre.

Bulim “Sam doma” 1, 2, 3, 4, 5, “Umri pokončno” 1, 2, 3, 4 …, skrolam po telefonu in imam prazno glavo. Brez dela, učenja, kuhanja. Nenavadno, a nekako paše. Telo že ve, kaj rabi. Pač zrihta z grda, če ne zlepa.

Vse dobro,
Sašo