ROARRR ZA MIZO

Poznaš tisto utopijo, ki jo kažejo ameriški filmi … za mizo so vsi naenkrat, vsa družina, vsak pride iz drugega kota, se usedejo, urejeni in počesani, mirni in zadovoljni. Wtf. Mir in zadovoljstvo pri mizi? Pa to sploh lahko obstaja?

👉 Nekaj vedi. Ni tvoja naloga vse narediti zadovoljne. Daj jim hrano, ki je zdrava, lahka in priprava katere ti ne predstavlja stres. Pa imaš vse kljukice. Seveda, če niso razlogi zdravsveni. Bodi kot levinja, ki prinese hrano, ampak potem samo zarjove, ko so mladiči preglasni, kaj po novem ne jedo. Si predstavljaš levčka, ki pa danes ne bi zebre, ampak bi antilopo jedel? Še hiene bi se mu smejale. Pa naj se malo prilagodijo. Vsi ja. Vem, da ni lahko. Ampak kdo je močnejši. Roarrrr. Hehehe. Če se res upira, vztrajaj, da vsakič vsaj poizkuša okuse. Predlagam tudi lososa. Je u izi, zdav in dober. Ne mara? Roarrrr. 🦁

Vem, kaj si misliš, »ne da se«. 🤷‍♂️ Vem. Ni lahko. Ampak ponavadi tudi zdravo ni. Niti za želodčke, niti za tvoje živce. Pa še prekleto utrujajoče je. Vprašanje je samo, kaj ti je sedaj dolgoročno manj utrujajoče. Se prilagajati ali vztrajati? Ta del je samo na tebi, da se odločiš. Eni so bolj, drugi manj zahtevni jedci. Eni se zmrdišujejo nad res dobro hrano, drugi pojejo, karkoli že je. Itak. Sto ljudi, sto jedi. Usedi se, poglej kaj se da narediti in potem samo »roarrr«.

Vse dobro,

Sašo