Na tem koščku raja, kjer se čas meri v plimah in osekah, sem ugotovil, da ni treba vedno hiteti. Na Sejšelih sem prvič po dolgem času pustil urnik ob strani in samo bil.

Ni nam treba vedno iskati naslednje točke na seznamu. Življenje je tukaj in zdaj – v preprostem obroku, v počasnem koraku po toplem pesku, v vetru, ki šepeta skozi palme, obdan z živalmi, ki preprosto so.

Ko sem zares obstal in se prepustil trenutku, sem začutil, kako dobro je preprosto biti. Brez priganjanja, brez občutka, da moram še nekaj doseči ali dokazati. V ritmu morja, ki ne pozna naglice. V hrani, ki je preprosta, a popolna. V trenutku, ko sonce zahaja in ti ni treba narediti nič drugega, kot samo dihati.

Sreča v majhnih trenutkih

Sejšeli so me naučili, da sreča ni stvar, ki jo loviš. Je nekaj, kar prepoznaš v majhnih trenutkih. V sveže nabranem sadju, zelenjavi ali ribi, ki se pečejo na ognju. V kokosovem mleku, ki te osveži sredi dneva. V sončnem zahodu, ki ga ne loviš le s fotoaparatom, ampak s pogledom. In ga čutiš. Na sebi, v sebi.

In zdaj, ko sem nazaj, hočem ta ritem ohraniti. Vsak dan. Hočem jesti, živeti in dihati tako, da bo vsak trenutek nekaj, kar ne le mine, ampak ostane kot del mene. Življenje ni seznam opravil. Življenje je občutek. In jaz sem se vanj zaljubil.

Novi začetek in večna ljubezen

Na tem koščku raja sem ustvaril nov začetek in z vsem spoštovanjem na kolenih Anji zaprisegel skupno, večno ljubezen.

Veter je rahlo zavihal pesek okrog naju, valovi so z nežnim šepetom potrdili moje besede, in v njenih očeh sem videl, kar sem že vedel – da je to prav. Da sva točno tam, kjer morava biti. Brez hrupa, brez velikega spektakla, samo midva v odsevih solze sreče, sonca in morja. Ti trenutki bodo večni priči temu.

In če sem se prej zaljubil v življenje, sem se v tistem trenutku zaljubil še enkrat. V Anjo. V naju. V to, kar prihaja.

Vse dobro,

Sašo