Vsak od nas nosi v sebi zgodbe, ki so nas oblikovale. Tudi jaz imam takšne. Ena izmed njih je povezana z izražanjem ljubezni do mojih hčera. Z njuno mamo sva se pred skoraj aj dvajsetimi leti odločila, da greva vsak svojo pot. Takrat sem si želel, da bi jima vsaj njuna soba postala pravljična dežela.

Zvečer sem jima tam bral pravljice – najprej bratov Grimm, nato Groznega Gašperja. S tem sem želel, da zaspita z nasmehom, ne pa s strahom, ki ga včasih prinesejo zgodbe o dveh otrocih, ki v peč tlačita starko. Mogoče sta zato bili tako šegavi.

Ampak ko danes gledam te slike, opazim še nekaj, kar me je preganjalo dolga leta. Vsako stvar sem naredil do 96%. Nepobarvan vogal radiatorja, nepobeljen kot stene, nepritrjena zadnja letev – vedno je nekaj ostalo nedokončano.

Potovanje v sebe: zakaj zdaj dokončam stvari

Zadnji dve leti tega ne počnem več. Očitno sem na poti dela na sebi prekinil to navado. Zadnje čase se res veliko poglabljam vase. Berem, obiskujem tečaje, raziskujem svojo psiho, vzorce, sprožilce. Access Bars, Human Design, kristali, coaching, angelske karte, hipnoterapije, postavitev družine, Teslina frekvenca, tapkanje, vikendi v tišini – seznam se kar nadaljuje.

Vse to me zanima. V vsaki stvari izberem del, ki mi da misliti ali pokaže hitre rezultate, ki me pokličejo. In kako verjamem v vse to? Rekel bom takole – v vse “ne verjamem” in v nič “ne verjamem”. Vse raziščem, preden rečem, da nekaj ne deluje.

To je enako kot s kuhanjem. Lahko rečem, da bom kuhal samo tako kot moji predniki, ker so mi tako povedali, ali pa si priznam, da se imam še veliko za naučiti.

Nekatere zapise v sebi, odzive, občutke lahko spremenim, druge lažje sprejmem. In tako sem vsak dan malo boljši človek. Očitno pa so se nekatere slabe navade odplaknile kar same.

Kaj pa ti?

Se kdaj zazreš v svoje življenje in pomisliš na tiste male stvari, ki jih morda odlašaš? Mogoče te nekaj moti, kar bi želel spremeniti – pa vendar vedno čakaš na “boljši čas”.

Je morda tudi “kuhanje u izi” eno izmed njih? Ti lahko pri tem kako pomagam? Kot posameznik lahko korakaš hitreje, skupaj pa korakamo dlje.

Vse dobro, Sašo