To ni filozofija, ampak vzgoja.

Občudujem starše, ki hladnokrvno prenašajo trmo svojih otrok, ki se mečejo po tleh sredi trgovine. Celo zabavno mi je. Seveda, ker lahko odidem in ker niso moji. Res imajo jajca. Mulci in starši.

Včeraj popoldne sem videl gospo, ki je v vrsti pred blagajno rekla tujemu otroku “Ne jokat punčka, če boš priden, ti bom pa jaz kupila bonbone, če mati noče, samo ne jokati”. Jaooo, je skoraj od mene dobila vzgojno. Gospa. Ne punčka. Punčka je samo mejo prestavljala. Smo vsi trije ostali brez besed.

Si me predstavljaš, da se vržem na tla in se derem in potem rečem,”A mi ne bi enega piva kupili, milostljiva gospa”. Res sem pomislil, ampak bi me hitro prišli iskat v belo oblečeni zdravniki in me odpeljali v mojmoj plaščku. Z glasbeno spremljavo na strehi kombija.

Lahko je podkupovati, težko je vzgajati. Še težje z vzgledom. Vendar bo tak otrok kot odrasel tudi pričakoval podkupovanje in nagrade za vsako stvar? Se bojim, da ja.

Že tako je skoz en fajt. Pa da ne govorim o tem “Tega ne jem”. Jao. Pri S.planerju jim je všeč, ker izbirajo sami na podlagi nalepk na koncu knjige in nalimajo lahko izbrano jed.

Celo navdušenje. “Mami, lahko za jutri že izberem?”  Ne. Kabum. Ha.

Aplavz vsem staršem, ki prenašamo (ali smo jih prenašali) testiranje mej, dretje in bedarije svojih ljubih otrok. Koliko enega sranja je treba čez dati, da so, kakršno so. Ampak tega itak ne cenijo, dokler ne odrastejo in dojamejo. Moja hči že priznava: ”Zdaj razumem, zakaj smo se toliko pogovarjali, ko sva bili mali. V bistvi nisi samo filozofiral, ampak vzgajal. “

Ja! Ne seri, a si dojela. Haha. Bravo jaz. Očitno.