Danes ti povem, kaj si v resnici mislim o Valentinovem. Valentinovo je le za zaljubljene.
Ja. Zaljubljene vase, v svojo dušo, svoj mir. V partnerja. V starše. V prijatelje, živali in življenje samo. Ni samo za pare in vsak si ga lahko prilasti po svoje.
Je ameriški in je pokvaril Gregorjevo? Meni ne. Gregorjevega nisem nikoli praznoval. So Božiček, materinski dan, noč čarovnic in podobni posvojeni “prodajni” prazniki karkoli poslabšali? Meni le dodali. Spoštujem pa drugače misleče.
Pozornost in rože prinesem Anji, hčerkama, mami, sestri kar tako. Ne prepogosto, da se ne razvadijo, ampak jih. Ja, kar tako. A zakaj? Ker so vesele. Ne čakam valentinovega, dan žena ali rojstnih dni.
Ok, očeta moram posebej na pivo peljati, pa je isto srečen. Celo bolj kot rož.
Valentinovo itak ni nič posebnega, če si takega ne vzameš. Le še en dan, ko se lahko pocrkljaš. In to je čar vseh praznikov. Poganskih, krščanskih, ameriških ….
Ni važno od kje in od kdaj so. Važno je, zakaj so v tvojem srcu, kako se ob njih počutiš in ali jih praznuješ, ker se to od tebe pričakuje ali ker čutiš željo.
Meni so samo izgovor, da sem na dobri vibraciji. Dodaten razlog. Radi se imejte. Čim bolj pogosto. Pa četudi je izgovor posvojen praznik.
Vse dobro,
Sašo